V Bhopalu, ki leži v osrčju Indije v pokrajini Madhya Pradesh, so se v nedeljo, 2. decembra 1984, soočili z dotlej neznano težavo – kam pokopati več tisoč mrtvih muslimanov in kje najti dovolj drv, da bodo, kot veleva tradicija, sežgali na tisoče Hindujcev, ki jih je pomoril smrtonosni plin, katerega sestave ni poznal nihče, vodstvo tovarne Carbide pa je ni hotelo razkriti, zato ljudem tudi pomagati niso mogli.

UMRLI SO TAKO, KOT SO ŽIVELI

Vladarji se nikdar niso uspeli povsem izogniti pastem vladanja. Oblast ima to moč, da človeka zaslepi. Najbolj razvpiti vladarji so skušnjavam podlegli in sčasoma povsem izgubili stik z resničnostjo. Med njimi jih ni bilo malo, ki so svoja ljudstva in dežele zaradi lastnih strahov pripeljali na rob propada. Nekateri so se v ključnih trenutkih streznili in vladanje prepustili drugim, bilo pa jih je še mnogo več, ki se pridobljeni moči ne bi odrekli za nič na svetu. Dostopni podatki o biografijah najbolj razvpitih evropskih vladarjev od rimskega imperija do danes kažejo, da so imeli zelo podobne značajske lastnosti. In da so s svojim hlepenjem po oblasti pogosto tlačili občutke manjvrednosti, ki so izvirali v njihovem otroštvu.

TRIJE VDIHI ZA ENO SMRT IN 30.000 TRUPEL

V zraku se je širil vonj po pečenih mandeljnih. Pa po kuhanem zelju. In urinu. Vonjave niso prihajale iz kuhinje in tudi iz zanemarjenih stranišč ne. Oddajali so jih plini, ki so se, eni strnjeni v oblak, drugi lebdeči nad njim, širili od kemične tovarne Carbide proti trem slumom, ki so se raztezali v njeni neposredni bližini, proti železniški postaji in koloniji ob njej ter proti staremu delu mesta, ki so ga zaradi čudovitih palač, veličastnih mošej in prekrasnih vrtov imenovali indijski Bagdad. Njihovi prebivalci, revni, da revnejši ne bi mogli biti, so padali kot muhe. Eni po vdihu, dveh ali treh. Fizično močnejši po nekaj minutah grozljivega mučenja. Nekateri so izdihnili na tleh prepolne bolnišnice. V Bhopalu, ki leži v osrčju Indije v pokrajini Madhya Pradesh, so se v nedeljo, 3. decembra 1984, soočili z dotlej neznano težavo – kam pokopati več tisoč mrtvih muslimanov in kje najti dovolj drv, da bodo, kot veleva tradicija, sežgali na tisoče Hindujcev, ki jih je pomoril smrtonosni plin, katerega sestave ni poznal nihče, vodstvo tovarne pa je ni hotelo razkriti, zato ljudem tudi pomagati niso mogli.

SKRIVNOSTNI OZNANJEVALEC NESREČ

Nihče ne more z gotovostjo trditi, kaj je trinajst mesecev vznemirjalo prebivalce ameriškega mesteca Point Pleasant v zvezni državi Zahodna Virginija. Na desetine meščanov je poročalo o bližnjem srečanju s srhljivim bitjem z netopirskimi krili in ognjeno rdečimi očmi. Srečanju je običajno sledil nenavaden dogodek pri vidcu doma, pri čemer je šlo za dogodke, ki si jih človeški razum ne zna razložiti. Bitje se je od prebivalcev na koncu poslovilo z veliko nesrečo, v kateri je umrlo 46 ljudi. Kot danes nekateri ugotavljajo, se skrivnostni veščec takrat ni pojavil prvič, videli so ga že večkrat in to vedno tik pred nesrečo.

GEN ZA ZADNJI DAN SREČE

»V naši družini je to nočna mora. Zanikanje je pravilo dneva. O tem se ne govori. Oseba s Huntingtonovo boleznijo (HB) se zlahka razburi in postane nerazumna. Zato pride do sporov. Pogosto so nasilni in moram o njih obvestiti policijo in profesionalne negovalce. Večino noči mirim svojo ženo. Demenca je njena stalna spremljevalka. Včasih se pretvarjam, da mečem izjemno veliko kačo skozi vrata, včasih gasim požar ali negujem otroka s čudno boleznijo. Naučil sem se, da pri njej prepir povzroči le še večjo razdražljivost in podaljša agonijo. Naš družinski zdravnik je preobremenjen, vendar je sočuten. Poskušal je narediti korak naprej, a ona zavrne vse, kar predlaga. Ne dovoli preiskav in noče jemati zdravil, ki bi ublažila njena čustvena nihanja. On temu pravi shakespearjevska tragedija. Ženska, ki bi lahko živela veliko boljše življenje, če bi se soočila s tem, kar nedvomno ima, in sprejela zdravljenje za svoje simptome, se je, se zdi, iz gole trme ali morda zato, ker ni sposobna razumeti, obsodila na bedo.

JEKLENI PTIČI, KI SO SEJALI SMRT

Drugo svetovno vojno so dobila letala. Trditev ni pretirana, treba se je le spomniti na nekatere odločilne spopade in priznati, da bi šlo brez sodelovanja letal vse narobe. Pearl Harbor, bitka za Britanijo, pomorske bitke v Tihem oceanu, ki so jih usmerjala letala na letalonosilkah, zavezniško bombardiranje Nemčije, ki mu sicer mnogi ne priznavajo velike učinkovitosti, in vse druge bitke, v katerih so letala odločilno podprla zmagovite kopenske sile, so zgovoren dokaz o pravilnosti začetne trditve. Navsezadnje so letala tudi končala največjo morijo v prejšnjem stoletju ter pri tem z atomskima bombama povzročila nepopisno tragedijo v Hirošimi in Nagasakiju.