Ko je Freud v začetku 20. stoletja postavil svojo teorijo, po kateri človeka in njegovo vedenje določajo primarni nagoni preživetja, si najbrž ni predstavljal, v kakšne namene jih bo uporabil Edward Bernays, njegov nečak. Ambiciozni Bernays je v času masovne industrijske proizvodnje ameriškim korporacijam pomagal vzgojiti potrošnike, političnim voditeljem pa razviti vzvode usmerjanja vedenja ljudskih množic. Po strašljivi izkušnji prve svetovne vojne je bil prepričan, da ljudje brez zunanje kontrole postanejo neracionalni in nevarni. Da jih mora zato nekdo voditi, čeprav prikrito.

ZLI DUH MNOŽIČNE PROPAGANDE

Ko je Freud v začetku 20. stoletja postavil svojo teorijo, po kateri človeka in njegovo vedenje določajo primarni nagoni preživetja, si najbrž ni predstavljal, v kakšne namene jih bo uporabil Edward Bernays, njegov nečak. Ambiciozni Bernays je v času masovne industrijske proizvodnje ameriškim korporacijam pomagal vzgojiti potrošnike, političnim voditeljem pa razviti vzvode usmerjanja vedenja ljudskih množic. Po strašljivi izkušnji prve svetovne vojne je bil prepričan, da ljudje brez zunanje kontrole postanejo neracionalni in nevarni. Da jih mora zato nekdo voditi, čeprav prikrito.

DEMONSKA ENERGIJA, KI UBIJA

Bil je najslavnejši pisatelj svojega časa. Ne le v Angliji, kjer se je rodil 7. februarja 1812, temveč na svetu. Dosegel je vse, za kar si je prizadeval, a srečen človek ni bil nikoli. Demonska energija je besedna zveza, ki se vleče skozi malodane vsa življenjska obdobja človeka, od katerega rojstva mineva 200 let. Notorična delavnost, nenehno nezadovoljstvo, večno iskanje »tistega nekaj«. Nakopičen pritisk nekje globoko v njem, ki ga je silil, da je moral biti vsak trenutek aktiven. Brez miru v sebi, kljub profesionalnemu uspehu, ženi in desetim otrokom. Tudi ljubezen v zrelih letih mu ga je prinesla zgolj za kratek čas. Charles Dickens je bil genij, ki se je na koncu pokončal sam. Z močjo lastne volje, pri njem jeklene vse od njegove mladosti.

PRINAŠALKA SMRTI IN GORJA

Prvo zimo po koncu druge svetovne vojne leta 1946 je bilo v sovjetskem centru za preizkušanje orožja v bližini vasi Šurovo, sto kilometrov jugovzhodno od Moskve, zelo živahno. Poligon, ki ni bil vrisan v nobenem zemljevidu, saj je bil tajen, je sestavljalo večje število zgradb, od stanovanjskih poslopij, uradov, kantin, trgovin, laboratorijev in delavnic do strelišč. Starejši narednik Mihail T. Kalašnikov, ranjeni veteran iz vojne, je v centru za preizkušanje orožja delal že od leta 1942, potem ko je bil po bolniškem dopustu tja premeščen iz svoje tankovske enote. Ni bil brez dela, saj je predložil v odobritev načrt za dve novi pehotni puški, vendar so mu načrt zavrnili.

KO SMRT POMENI NOVO ŽIVLJENJE

Nekaj let po drugi svetovni vojni so malodane izginili s cest. Predstavljali so ostanke fevdalne Japonske, ki jih je bilo treba zavreči. Bili so simbol zatiranja žensk. V času pomanjkanja razkošja, ki si ga tudi njegovi zvesti častilci niso mogli privoščiti. Leta so tekla in otroci, rojeni malo pred vojno ali med njo, so odrasli v ljudi, ki odnosa do kimona, tega čudovitega tradicionalnega japonskega oblačila, niso imeli več. Danes govorijo o njegovi renesansi, o kimonih neverjetnih vzorcev, ki jih je v poletnih mesecih ponovno mogoče videti na cestah Japonske. Mladenke jih nosijo po svoje in jih kombinirajo z netradicionalnimi oblačili, a so jih vsaj potegnile iz preteklosti in jih umestile nazaj v vsakdanje življenje.

SMRT V OBLJUBLJENI DEŽELI

Pričujoči zapis govori o truplih, ne o pokojnikih. Torej nič osebnega, opisuje zgolj to, kar se zgodi s trupli potem, ko so se pokojniki odločili, da jih darujejo v znanstvene namene. Prispevek ne govori o tem, kaj se dogaja s trupli na slovenskih tleh, pač pa o tem, kaj z njimi počnejo v ameriških zdravstvenih ustanovah in univerzah. Z darovanjem telesa v zdravstvene namene se smrt pokojnika iz duhovne sfere namreč prelevi v otipljiv predmet, truplo. In to, kar se potem s truplom dogaja, je vse prej kot dolgočasna zgodba. Če imate dober želodec, nadaljujte z branjem, sicer vam ga odsvetujem.