»Ljubim te, ne da bi vedel kako, kdaj niti od kod, ljubim te neposredno brez težav in ponosa, tako te ljubim, ker drugače ne znam …,« so verzi Pabla Nerude iz njegovega Soneta XVII. Opisuje svetlobo ljubezni, čeprav je poznal tudi njen temnejši obraz, tako kot ruski pisatelj Tolstoj, italijanski slikar Modigliani ali flandrijski Filip Burgundski, ki so se zapisali v zgodovino ne le po svojih delih ali vladanju, temveč tudi zaradi ljubezenskega življenja, ki jih je vodilo od višav strasti do brezen pogube.

ŠTIRI MINUTE ZA AMPUTACIJO NOGE

Leta 1812 se je Napoleon s polmilijonsko vojsko podal proti vzhodu, da spametuje ruskega carja Aleksandra, ki se je vedno manj držal njunih dogovorov. Francoski vodja je pričakoval hitro zmago in nato napredovanje proti Indiji. Ruske enote mu niso bile kos, zato so se mu neprestano izmikale. Toda še preden sta si vojski dokončno skočili v lase, je Napoleonova vojska že izgubila en boj, to je boj z drobno bakterijo tifusa. Vsak dan je za to boleznijo umrlo tudi po tri tisoč vojakov. Začela se je bitka s časom: ali bo Napoleonu uspelo odločilno premagati Ruse, še preden bo večino njegovih mož pomoril tifus?

LEVA ROKA, GRDA ROKA?

Štiriinštirideseti ameriški predsednik Barack Obama nikakor ni edini prvi mož Amerike, ki v pozdrav dviguje levo roko. Tudi Ronald Reagan je bil med njimi, čeprav se je na dokumente podpisoval z desnico in je tudi v javnosti običajno pomahal z njo. Na prvi pogled nihče ni mogel opaziti, da je v resnici levičar, vendar je leva roka povsem samovoljno šla svojo pot takrat, kadar je reagiral spontano, kakor v filmu The Killers iz leta 1964, ko je bil še igralec in je z njo po zadnjici mahnil igralko Angie Dickinson.

VRTNAR BREZ PRESTOLA

V poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bila vabila kitajske komunistične partije na koktajl zabave redka, a so jih za tuje novinarje, ugledne osebnosti in diplomate vendarle prirejali. To so bile redke priložnosti, ko je bilo mogoče kitajske funkcionarje srečati v bolj sproščenem ozračju in obenem izvedeti tudi marsikatero neuradno novico. Leta 1960 se je na enem takih srečanj Edgar Snow, znani novinar in pisatelj knjig o Kitajski ter prijatelj Mao Zedonga, pogovarjal s suhljatim gostom, katerega oči so izza debelih očal radovedno strmele vanj. Njegovi lasje so bili slabo postriženi in njegova modra bombažna obleka je bila med vsemi prisotnimi najbolj preprosta. Če ne bi v eni roki držal krožnika s predjedjo in v drugi kozarec vina, bi bilo mogoče pomisliti, da se je tam znašel po pomoti. Bil je neprimeren človek na neprimernem mestu.

VIŠAVE STRASTI, BREZNA POGUBE

»Ljubim te, ne da bi vedel kako, kdaj niti od kod, ljubim te neposredno brez težav in ponosa, tako te ljubim, ker drugače ne znam …,« so verzi Pabla Nerude iz njegovega Soneta XVII. Opisuje svetlobo ljubezni, čeprav je poznal tudi njen temnejši obraz, tako kot ruski pisatelj Tolstoj, italijanski slikar Modigliani ali flandrijski Filip Burgundski, ki so se zapisali v zgodovino ne le po svojih delih ali vladanju, temveč tudi zaradi ljubezenskega življenja, ki jih je vodilo od višav strasti do brezen pogube.

PRVI JE »ODPADEL« MILOVAN ĐILAS

Obe Jugoslaviji, Kraljevina Jugoslavija in kasnejša Socialistična republika, sta doživeli isto usodo. Razpadli sta v času tektonskih političnih, vojaških in gospodarskih premikov na evropskih tleh, in to zato, ker sta bili brez zadostnega veziva, ki bi spajalo gospodarsko, kulturno in civilizacijsko različne narode v enotno državno skupnost. Mednacionalne napetosti v obeh jugoslovanskih državah so z različno intenzivnostjo in v različnih pojavnih oblikah ter ob nenehnem  zunanjem vpletanju v notranje jugoslovanske razmere dosegle dva vrhunca: tik pred 2. svetovno vojno in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja po padcu Berlinskega zidu in »socialističnih« sistemov, kakršne smo poznali do tedaj.