»Mislim, da sem bila tja do devetega leta zelo srečen otrok. Bila sem brezskrbna, verjela sem v čarobnost,« je v nekem intervjuju povedala ameriška pesnica Sylvia Plath. Njeni biografi pravijo, da je na vlak smrti, ki jo je dvigoval v višave neopisljive sreče, da jo je potem popeljal v globine popolnega brezupa, sedla že v zgodnjem otroštvu. Z njega je dokončno stopila pred petdesetimi leti. Enajstega februarja 1963 zjutraj je zatesnila vrata v sobo svojih otrok, takrat trinajstmesečnega sina Nicholasa in še ne triletne Friede. Potem je preprečila uhajanje plina iz kuhinje, vključila plinsko pečico, vanjo položila tkanino in nanjo glavo. Ob devetih zjutraj jo je našla medicinska sestra, ki je bila najavljena na obisk in je vdrla v stanovanje. Truplo je bilo menda še toplo. Prvi poskus samomora pri dvajsetih letih se je Sylvii Plath ponesrečil, drugi ji je deset let pozneje  uspel. Umrla je, stara 30 let. Rodil se je kult Sylvie Plath.

John Lennon in Yoko Ono sta se vrnila iz Gibraltarja, kjer sta se pravkar poročila, in se marca 1969 nastanila v Amsterdamu. Tam sta v svoji spalnici teden dni gostila novinarje, odgovarjala na njihova vprašanja in tako na svoj, nenasilen način protestirala proti vojni v Vietnamu. Pristop je bil resda populističen, vendar je Lennon z njim uspešno prenesel svoje sporočilo. Danes njegov upor sodi med najbolj znane primere nenasilnih protestov, teh pa je bilo v zgodovini veliko: od bojkotov, protestov, med katerimi so udeleženci mirno obsedeli na svojih delovnih mestih ali univerzah, državljanske nepokorščine, kakršno je, ko ni hotel plačati davkov, izkazal ameriški filozof in pisatelj Henry David Thoreau, do množičnih pohodov in demonstracij.

»Thoreau je bil velik pisatelj, filozof, pesnik in ob tem še praktičen človek, kar pomeni, da ni učil ničesar, česar ni bil pripravljen uresničevati tudi sam. Bil je eden največjih in najbolj moralnih mož, kar jih je ustvarila Amerika. Med gibanjem za ukinitev suženjstva je napisal Državljansko nepokorščino (On the Duty of Civil Disobedience). Zavoljo principov in teptane človečnosti je šel v ječo. Tako je njegov esej svet zaradi trpljenja. Še več, napisan je za vse čase. Njegova pronicljiva logika je neovrgljiva,« je o Henryju Davidu Thoreauju – od njegove smrti je letos minilo 150 let – zapisal Mahatma Gandhi, ki večini Evropejcev predstavlja obraz nenasilnega upora.

Solza na licu časa, ga je opisal indijski pesnik Tagore. Ljubezenska pesem, izklesana iz kamna, so enemu od sedmih svetovnih čudes in arhitekturni mojstrovini, katere odsev že več kot 350 let lebdi na gladini reke Jamuna, rekli drugi. Kot simbol večne ljubezni v mesto Agra vsako leto pritegne okoli pet milijonov ljudi in je s svojo zgodbo del kolektivne družbene identitete, pravijo uradni viri. Indijske intelektualke se ne morejo načuditi ironiji – z živimi ženskami ravnajo kakor z živino, mrtvo častijo kot mučenico. In slavijo Tadž Mahal, v katerem je pokopana, ki da simbolizira čisto ljubezen in odsev čistega duha.

 »Ko ubijemo kačo, ji najprej odsekamo jebeno glavo!« je bilo slišati iz telefonske slušalke, ko je Bob Evans sogovornika na drugi strani razsvetlil, da producent filma Boter ni on, temveč Albert Ruddy, in da zagotovo grozijo napačnemu človeku. Sam da je vendar le vodja produkcijega studia Paramount Pictures. A se mafija, ki je za vsako ceno hotela ustaviti snemanje filma Boter, ni zmotila. Le uspelo ji ni. Vsi, ki so bili vpleteni vanj, so preživeli, s tremi streli so tekmeci junija 1971 v komo položili le mafijca Josepha Joa Colomba, ki je stal za grožnjami. Boter je ugledal luč sveta in pred 40 leti povsem spremenil pogled na film ter vdahnil svež veter v njegova jadra.

»Kralji in prevaranti, milijonarji in begunci, avanturisti in prekupčevalci, primadone in dvorjanke, vsi so potovali z njim. Velekapitalisti in finančniki so za njegovimi razkošnimi mizami sklepali posle, diplomati, vohuni in revolucionarji so se na njegovih hodnikih skrivno pomikali proti svojemu zgodovinskemu trenutku,« je E. H. Cookridge predstavil utrinek z nekdaj najbolj luksuznega vlaka v Evropi, skrivnostnega in razkošnega Orient Expressa. Petintrideset let je minilo od takrat, ko je prenehal voziti, so prepričani mnogi. Pa je to res? Ni, kajti vlakov, ki so v svojem imenu nosili besedno zvezo Orient Express, je bilo toliko, da je nastala prava mala zmešnjava.

Petindvajsetega aprila 2012 je nadzorni odbor Vatikanske banke enoglasno razrešil predsednika svoje banke. Zgodilo se je tisto, česar se je Vatikan najbolj bal. Etorre Gotti Tedeschi je bil obtožen pranja denarja.
Vest je vzbudila neprijetne občutke, saj je precej spominjala na tisto obdobje iz konca osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so časopisne stolpce polnili prispevki o veliki finančni luknji v Vatikanski banki, nastali tudi zaradi pranja denarja in cele vrste drugih kaznivih dejanj. Se zgodovina ponavlja? Malce že, čeprav so bile takrat zadeve precej bolj zapletene in takratni predsednik Vatikanske banke, škof Marcinkus, ni bil edini vpleteni v nečedne posle.

Prvi september 1972. Svetovni mediji so objavili najpomembnejšo novico dneva. Ni bila povezana z vojno v Vietnamu, a je bila del hladne vojne. Devetindvajsetletni Bobby Fischer je po zmagi nad Borisom Spasskim postal novi svetovni šahovski prvak. Kapitalistična Amerika je premagala komunistično Sovjetsko zvezo. Samotni deček iz Brooklyna, ki se je vsega, kar je vedel o šahu, naučil sam, je na področju, na katerem so Sovjeti dominirali vse od leta 1948, porazil svetovnega prvaka, za katerim je stal celoten državni aparat. Za Američane zmaga ni bila športna, bila je politična. Za nekdaj čudežnega dečka Roberta Jamesa Fischerja, bolj znanega pod imenom Bobby, je bila odskočna deska na pot križarskega pohoda proti Judom in v brezno preganjavic, v katerem je životaril naslednjih 35 let, ne da bi še kdaj odigral eno samo uradno partijo šaha.

Ob omembi besede pirat večina najbrž pomisli na romantično iskanje skritih zakladov, ukrivljeno piratsko sabljo in moža z leseno nogo ter s črno prevezo prek oslepljenega očesa. Zdelo se je že, da so pirati izginili s svetovnih morij, a so se vrnili. Trijambornic ne napadajo več s sabljami, zdaj se z ročnimi raketometi lotevajo tankerjev in kontejnerskih ladij. Vabe so mamljive, še posebej zato, ker devet desetin vsega trgovskega blaga še vedno potuje po svetovnih oceanih. V Somaliji, Nigeriji in v Malajskem prelivu med Malezijo, Singapurjem in Indonezijo so oboroženi napadi modernih piratov v zadnjih letih vse pogostejši.

Njena babica se je rodila kot sužnja. Njen oče je bil najbrž belec v času, ko je bila rasna segregacija sestavni del ameriškega vsakdana. Ni bil del njenega življenja. Tudi njegovega imena ni poznala. Kot hišna pomočnica je za streho nad glavo in dnevni obrok začela delati pri sedmih letih. Pri trinajstih se je njeno že tako površno šolanje za vedno končalo. Skupaj s temnopoltimi prebivalci Saint Louisa, v katerem se je kot Freda J. MacDonald rodila 3. junija 1906, je živela v slumu. V revščini, za katero se je zdelo, da jo bo spremljala vse življenje. Pa vendar je pri dvajsetih okusila slast slave in v naslednjih desetletjih postala ena najbolj zanimivih žensk 20. stoletja.