eDition

eDition je tehnologija za objavo tiskovin na internetu. Vsi registrirani uporabniki lahko listajo celotne številke v eDition formatu brez omejitev.

Primer delovanja si lahko ogledate tudi na naši internetni strani
www.edition-digital.co.uk

Išči po arhivu

Novi radar 452 že v prodaji Natisni E-pošta

452naslovnica_mala.jpgNikola Tesla si je roke umil trikrat zapovrstjo. Preden je vstopil v stanovanjsko hišo, se je moral trikrat sprehoditi okoli nje. Ko je jedel, je moralo biti na mizi natančno 18 prtičkov. Imel je grozljiv odpor do ženskih uhanov. Pravzaprav je težko prenašal vse, kar je bilo okroglo, zlasti nakit. Trpel je za obsesivno-kompulzivno motnjo ali OKM, pravijo strokovnjaki. Čeprav se običajno razvije tam do 40. leta starosti, je pri Tesli z vso močjo izbruhnila šele na stara leta. Niso je zdravili. S simptomi OKM se ljudje soočajo že stoletja, toda vzroke zanjo poskušajo razumeti šele zadnjih nekaj desetletij. Za tista dva odstotka do tri ljudi, ki morajo živeti z njimi, so bili simptomi od nekdaj naporni.  

SO NEKOČ ŽE SEDELE NA PRESTOLU?

Rim je lepo mesto v katerem koli letnem času. Prečudoviti so njegovi parki, ulice, stare hiše, razvaline in trgi. Obiskovalec mora le kupiti enega izmed številnih vodičev po večnem mestu in slediti njegovim opisom, pa si bo brez težav potešil radovednost. Obstajajo pa v mestu kraji, o katerih tiskani vodiči ne povedo nič, čeprav so se tam dogajale stvari, o katerih je vredno kaj povedati.  

BOEMSKI UPORNIK PROTI RASIZMU

»Ljudje ti bodo odpustili vse, le uspeha ne,« pravimo pri nas, Jack Johnson pa bi svoje dni lahko rekel: »Ljudje ti bodo odpustili vse, le napačne barve kože ne.« Bilo je leta 1908, ko je postal prvi temnopolti svetovni boksarski prvak v prestižni težki kategoriji in bele Američane razbesnil tako, da so nemudoma začeli iskati »belo upanje« ali tistega, ki bo z njegovega obraza izbrisal njegov »zlat nasmeh«, kakor ga je opisal ogoročeni pisatelj Jack London, ko je javno pozval belega boksarja Jima Jeffriesa, naj vendar ponovno stopi v ring in stvari spravi v red. Kajti Jacka Johnsona je bilo res treba postaviti na njegovo mesto: ne le, da je belce mojstrsko premagoval v ringu, drznil se je celo javno postavljati z belimi ženskami! Da o njegovem popivanju, obiskovanju bordelov in vprašljivih poslih, v katere je bil vpleten, sploh ne govorimo.

TALCI LASTNIH MISLI

Nikola Tesla si je roke umil trikrat zapovrstjo. Preden je vstopil v stanovanjsko hišo, se je moral trikrat sprehoditi okoli nje. Ko je jedel, je moralo biti na mizi natančno 18 prtičkov. Imel je grozljiv odpor do ženskih uhanov. Pravzaprav je težko prenašal vse, kar je bilo okroglo, zlasti nakit. Trpel je za obsesivno-kompulzivno motnjo ali OKM, pravijo strokovnjaki. Čeprav se običajno razvije tam do 40. leta starosti, je pri Tesli z vso močjo izbruhnila šele na stara leta. Niso je zdravili. S simptomi OKM se ljudje soočajo že stoletja, toda vzroke zanjo poskušajo razumeti šele zadnjih nekaj desetletij. Za tista dva odstotka do tri ljudi, ki morajo živeti z njimi, so bili simptomi od nekdaj naporni.

NEKOČ SEM BIL KRALJ

V biografiji angleškega kralja Jurija VI. (1895–1952) je nekaj nenavadnih podatkov. Pozornost vzbujajo dogodki, ki so se pripetili po koncu druge svetovne vojne, ko sta dva njegova dvorjana, za enega so pozneje odkrili, da je sovjetski vohun, odhitela v neki nemški grad, da bi dobila sveženj pisem, ki naj bi se med drugim domnevno nanašala na korespondenco med windsorskim vojvodo in njegovim nemškim bratrancem Philippom, hessenškim princem. Iskala sta obtolčeno pločevinasto škatlo, ovito v cenen dežni plašč, ki so jo na vrtu gradu izkopale zavezniške čete. Vsebovala naj bi pomembne podatke o nemški zunanji politiki, tudi o vojvodinji in vojvodi Windsorskem, nekdanjem angleškem kralju Edvardu VIII., katerega pronacistična stališča so bila med vojno vzrok za sumničenja med zavezniki.

NA PRAGU PEKLA

Prebivalci karibskega Pariza, kakor so ljubkovalno pravili mestecu St. Pierre na otoku Martinique, so zaskrbljeno gledali proti vrhu gore Mt. Pelée, oddaljene nekaj več kot šest kilometrov. Res je, da je iz vulkana plin uhajal že slabi dve leti, ampak zdaj, 22. aprila 1902, so se pod njihovimi nogami zatresla še tla. Tudi drugi dan se niso umirila. Ko so se, so meščani lahko v zraku zaznali vonj po žveplu in si s kože odstranili pepel, ki ga je iz vulkana sem zanesel veter. Naj ostanejo ali grejo? Nobene nevarnosti ni, jim je zagotavljal francoski guverner. Njegov naslednjik je že prešteval trupla – naštel jih je okoli 30.000. Med njimi je bilo tudi truplo guverneja in njegove žene.