Mjanmar. Dežela s sedeminpetdeset milijoni prebivalcev. Dežela nenavadnih nasprotij in skromnih ljudi, ki so jih stoletja dolgo zatirali vladarji od Kublaj Kana in angleškega kralja Georgea VI. pa vse do ene zadnjih vojaških diktatur v 21. stoletju. Največja dežela v jugovzhodni Aziji, ki jo je v začetku letošnjega maja razdejal ciklon katastrofalnih razsežnosti; pridivjal je z Indijskega oceana in s seboj odnesel od 60.000 do 100.000 življenj. Milijon in pol ljudi je oropal domov, vode in hrane ter zdravil. Dežela, v kateri se za svobodo že dvajset let na gandijevski način bori Nobelova nagrajenka za mir, Aung San Suu Kyi.

Avstralska vlada si je dolgo zatiskala oči pred preteklostjo, dokler letos naposled ni bila prisiljena spregledati in se je avstralski premier Kevin Rudd staroselcem opravičil za dve stoletji trajajoče diskriminacije in zlorabe.
Opravičilo je prineslo zadovoljstvo, vendar ni izbrisalo bolečine, ki so jo Evropejci povzročali, odkar so prišli na kontinent. Že pri prvem srečanju z njim so sklenili, da je to »nikogaršnja zemlja«, saj so aborigini živeli pol nomadsko življenje in je bila zemlja skupna last plemena, ki je na njej lovilo in nabiralo rastline, zato je nikoli niso vpisovali v kakršne koli uradne knjige. In čeprav izkopanine pričajo, da je aboriginska kultura najstarejša na svetu in je po nekaterih podatkih stara kar šesto tisoč let, za belce preprosto ni obstajala.

»Če bi razpisali volitve za kralja sveta, bi se zagotovo prijavil,« je ambicioznost Baracka Obame, ki se je v mladosti počutil zapuščenega in osamljenega, čeprav je teoretično imel družino, ki je štela šest polbratov in dve polsestri, opisal eden od njegovih nasprotnikov. A takšen je bil Obama že v otroštvu. Ko je moral v tretjem razredu osnovne šole za nalogo napisati, kaj bo postal, ko bo odrasel, je brez oklevanja zapisal: »Predsednik.« Tega, katero državo bo vodil, ni opredelil, čeprav bi si takrat devetletni deček lahko želel postati predsednik Združenih držav Amerike, saj se je tam rodil, Indonezije, ker je tam preživel prva štiri leta svojega šolanja, ali Kenije, ker je tam  živel njegov oče.

»Velika osrednja zgradba je bila obdana s svetlečimi barvami. Delovala je kot parkirišče z avtomobili. Ko se je letalo spuščalo, se je izkazalo, da so avtomobili trupla. Množica trupel, stotine trupel – v rdečih oblekah, modrih majicah, zelenih hlačah, roza ženskih oblačilih, pikčastih otroških puloverjih. Objeti pari, z rokami eden čez drugega, otroci, ki držijo svoje starše. Nič se ni premaknilo. Na vrveh je viselo oprano perilo,« je poročal Donald Neff, eden prvih novinarjev, ki so prišli v komuno Jonestown, prizorišče največjega skupinskega samomora ali umora Američanov pred 11. septembrom 2001.

Pakistan je s 165 milijoni prebivalcev druga največja muslimanska in šesta največja država sveta. Njegova geostrateška lega ob starodavni svileni cesti in na politični ter kulturni prelomnici med južno Azijo in Bližnjim vzhodom daje deželi poseben pomen. Na zahodu kot edina jedrska sila muslimanskega sveta meji na uporniški Iran in nemirni Afganistan, na vzhodu na milijardni Indijo in Kitajsko. Prelomnice pa so vedno znova izpostavljene pretresom.

Prihodnje leto bomo v Sloveniji obeležili 500. obletnico rojstva velikega moža slovenskega ljudstva Primoža Trubarja, ki je v verskem prepričanju in delovanju sledil Martinu Luthru, nemškemu profesorju biblijske teologije, najpomembnejšemu reformatorju tedanje Rimskokatoliške cerkve. Na vhodna vrata wittenberške cerkve je 31. oktobra 1517 izobesil 95 tez o prenovi Cerkve in nagovarjal človeka, ki ni več hotel biti zgolj pokoren avtoritetam, ampak je pričakoval argumente, ter z vso ostrino nastopil proti prodaji odpustkov, s katerimi naj bi si ljudje kupili božje odpuščanje za grehe.

Prvega julija 1934 je Alcatraz, za katerim je bila že dolga zgodovina, dobil prve zapornike, odkar je otok zapustila vojska. Može, ki so v drugih ameriških zaporih zaradi napadov, posilstev in pobegov veljali za nevarne, so ob prihodu na otok naložili na majhen poltovornjak in jih odpeljali na vrh hriba. Tam jih je čakal prvi upravnik zapora James A. Johnston, jih popisal, jim dodelil osnovne potrebščine in jim dovolil, da so se lahko na hitro stuširali. Potem so prenehali biti ljudje.

Bilo je mrzlega deževnega dne, 1. marca 1932, okoli osmih zvečer. Charles, dvajsetmesečni sin letalca Charlesa A. Lindbergha, je spal v otroški sobi v drugem nadstropju družinske hiše v odmaknjenem mestu Hopewell v zvezni državi New Jersey. Zvezdnik jo je zgradil nedolgo nazaj, potem ko je iz letala, s katerim je pogosto letel, zagledal privlačno in osamljeno ravnino. Bil je miren večer, ki ni z ničemer nakazoval, da bo prinesel konec družinske idile.
Okoli desetih je varuška Betty Gow preverila, ali njen varovanec mirno spi. V sobi je začudena zagledala prazno posteljo. Orliča, kot so dečka ljubkovalno klicali, ni bilo nikjer ...

Družina Kennedy ima z njimi veliko izkušenj. Maja 1948, ko se je sredi nevihte njeno letalo zaletelo v gore, je umrla Kathleene Kennedy Hartington, sestra Johna F. Kennedyja. Štiri leta prej je umrl Joseph P. Kennedy, potem ko je eksplodiralo njegovo vojaško letalo. Leta 1999 je v letalski nesreči izgubil življenje John F. Kennedy mlajši, grenki spomini na letenje vežejo tudi Ethel, ženo Roberta Kennedyja, saj je leta 1955 v letalski nesreči izgubila starše. Nevarnost, skrita pod nebom, je veliko prezgodaj prekinila tudi življenje številnih mladih in obetavnih glasbenikov.

Kaj je v življenju najslajše? Svoboda. Čeprav smo ljudje različni. Nekateri se lažje sprijaznijo z njeno izgubo, drugi so zanjo pripravljeni tvegati življenje. Predvsem tisti, ki se znajdejo za rešetkami in pri načrtovanju bega pokažejo izjemno iznajdljivost, upornost in organiziranost. Tako kot jo je v petdesetih letih prejšnjega stoletja Britanec Alfred George Hinds, bolj znan kot Alfie ali Hudini Hinds. Potem ko je bil zaradi ropa obsojen na dvanajst let zapora, je uspešno pobegnil kar iz treh strogo varovanih zaporov, ko pa so ga leta 1960 zadnjič pripeljali pred sodnika, je temu povedal: »Ne bom ostal v zaporu. Zelo težko mi bo spet iti, a zagotavljam vam, da bom šel.« In ni bil edini zapornik, ki ni zdržal za rešetkami.