»Po prvem kozarcu vidiš stvari takšne, kot jih želiš videti. Po drugem jih vidiš takšne, kakršne niso. Naposled jih vidiš takšne, kakršne v resnici so. In to je najbolj grozljiva stvar na svetu,« je zapisal Oscar Wilde. Tekočina v njegovem kozarcu, ki je spodbudila razmišljanje in naj bi imela čudežno moč preobražanja zaznavanja, ima slavno ime – absint. V 19. stoletju je bil nepogrešljiv na francoskih mizah, najsi so za njimi sedeli visoki sloji, umetniki ali delavci. Bil je okusen. Bil je dober. Bil je opojen. Bil je poceni. In na začetku 20. stoletja tudi z zakonom prepovedan.

Štiriindvajsetega novembra 1971 je moški po imenu Dan Cooper ugrabil boeing 727 in zahteval 200.000 dolarjev odkupnine, sicer bo aktiviral eksploziv. Njegove zahteve so izpolnili, toda še preden so ga prijeli, se je s padalom in denarjem pognal v noč. Nikoli ga niso našli. Agenti zveznega preiskovalnega urada si z zadevo že štiri desetletja neuspešno belijo lase, ljudstvo pa je novodobnega Robina Hooda, ki mu je uspelo pretentati policijo, nemudoma vzljubilo.

»Vsakdanje stvari, ki nas obkrožajo, se nam zaradi nenehne navzočnosti zdijo povsem samoumevne. Vendar marsikaj ni tako, kot je videti na prvi pogled. Prav vse pa je rezultat nečesa predhodnega – in o tem bo govoril ta prispevek. Sprehodili se bomo med šestimi molekulami, ki so močno vplivale na razvoj človeške civilizacije. Poprov piperin je posredno vplival na začetek borzne dejavnosti, brez vitamina C bi zemljevid sveta nastal mnogo pozneje, z glukozo se je spremenila demografska struktura Novega sveta, z dušikovimi spojinami pa smo prišli do eksploziva. Fenol je prispeval k zmanjšanju umrljivosti v bolnišnicah, s kontracepcijsko tabletko pa smo uravnali nadzor nad rojstvi in prispevali k emancipaciji.

»Rodbina Rothschild je verjetno najbogatejša rodbina na svetu, čeprav je na Forbesovem seznamu najbogatejših Zemljanov ne najdemo v samem vrhu. Vzrok za to je neverjetna razpršenost njenih investicij, zaradi katere je težko izslediti lastništvo. Njihova zgodba o uspehu se je začela v začetku 18. stoletja, ko so začeli s prekupčevanjem z redkimi, a dragocenimi kovanci, se oplemenitila s sodelovanjem z vrhovnimi državniki Evrope in na podlagi neomajne židovske tradicije dosegla neizmerno bogastvo, razpršeno po celem svetu. Rothschildi so načrtno skrbeli, da so ključni položaji v vseh družbah, ki so jih ustanovili, ostali izključno v družinskih rokah. V dvesto letih so se iz prekupčevalcev s kovanci prelevili v ugledne mednarodne bankirje, ki se posvečajo predvsem naložbam v industrijo in rudarstvo, veliko poslovnih odnosov pa imajo tudi z vladami po vsem svetu.

»Rodbina Rothschild je verjetno najbogatejša rodbina na svetu, čeprav je na Forbesovem seznamu najbogatejših Zemljanov ne najdemo v samem vrhu. Vzrok za to je neverjetna razpršenost njenih investicij, zaradi katere je težko izslediti lastništvo. Njihova zgodba o uspehu se je začela v začetku 18. stoletja, ko so začeli s prekupčevanjem z redkimi, a dragocenimi kovanci, se oplemenitila s sodelovanjem z vrhovnimi državniki Evrope in na podlagi neomajne židovske tradicije dosegla neizmerno bogastvo, razpršeno po celem svetu. Rothschildi so načrtno skrbeli, da so ključni položaji v vseh družbah, ki so jih ustanovili, ostali izključno v družinskih rokah. V dvesto letih so se iz prekupčevalcev s kovanci prelevili v ugledne mednarodne bankirje, ki se posvečajo predvsem naložbam v industrijo in rudarstvo, veliko poslovnih odnosov pa imajo tudi z vladami po vsem svetu.

»Tvoje srce je dobro in premoreš dovolj razumnosti. Glede žensk pa se bojim zate. Krojile bodo tvoje življenje in vladale nad njim,« je pred smrtjo Adam Liszt prerokoval sinu Franzu, takrat staremu 16 let. Imel je prav. Franz, genialni pianist in skladatelj, je živel razpet med vero v boga, ki mu je bil globoko vdan, in slo po ženskem telesu, katerega opoju se ni mogel nikoli upreti. Med željo po puščavniškem življenju in silo, ki ga je gnala po svetu. Med samopodobo vsemogočnega genija, ki ga vsi obožujejo, in plehkega komedijanta, ki le zabava ljudi.

Njegovi filmi, najsi so bili risani, naravoslovni ali zgodovinski, niso bili visoka umetnost, pa vendar jih čas ni zavrgel na smetišče zgodovine. In tudi njegova izobrazba ni bila izjemna, saj po šestnajstem letu ni več stopil v šolo, a je v sebi nosil podjetniškega duha in vero v to, kar je delal. Z vztrajnostjo in s trmo je rušil ovire, ki so se znašle na njegovi poti, in svojim risankam, toplim in domišljijskim, utiral pot do občinstva. Ni mu bilo mar za kritike, ki so ga redno spremljale, ker je kršil nenapisana pravila tedanjega Hollywooda. Zanj so bili pomembni le gledalci. In ti so filme Walta Eliasa Disneyja, ki se je rodil 5. decembra 1901 Eliasu in Flori Disney, oboževali.

Velikonočna jajca so si v Rusiji podarjali že od nekdaj, kmetje preprosta naravna, člani carske družine izbrana in draga. Aleksander III. je najzgodnejše ohranjeno, narejeno iz zlata, ki je izhajalo nekje iz leta 1760, hranil v svoji zimski palači ali današnjem slovitem muzeju Ermitraž v Sankt Peterburgu, kar je bilo Petru Carlu Fabergéju zagotovo dobro znano, ko je leta 1885 prejel naročilo, naj nekaj podobnega izdela za carico Marijo Fjodorovno, nekdaj dansko princeso Dagmar. Miniaturna jajca, ki so v obliki obeskov krasila damske vratove in so iz njegove draguljarne prihajala vse do njenega padca leta 1918, je sicer izdeloval že prej, a so bila neprimerljiva s carskimi velikonočnimi, s katerimi je zaslovel in si z njimi zagotovil mesto v zgodovini umetnosti, ki ga nihče ni mogel zamajati.

Vlaški knez Vlad Tepeš, znan po vzdevku Vlad Nabijač in razvpit pod imenom Drakula, je kot knez vladal Vlaški v treh obdobjih – kratek čas leta 1448, od leta 1456 do leta 1462 ter dva meseca leta 1476, ko je umrl in so ga pokopali v pravoslavnem samostanu Snagov. Z literarnim likom, ki si ga je leta 1897 izmislil irski pisatelj Bram Stoker, sicer ima nekaj skupnega, a prav veliko ne, je pa, tako kot izmišljeni Drakula v zadnjem stoletju, resnični Drakula ljudi strašil v 15. stoletju. Pripovedi o njem so bile za tedanje ljudi to, kar so za današnje grozljivke.

»Gospa, pazite na svojega otroka, vaš otrok se bo prehladil … Gospa, po dolgi poti ste bolni in utrujeni, dajte otroka tej gospe. Pozneje ga boste našli v vrtcu,« je Joseph Mengele toplo nagovarjal nove taboriščnice, ki so pravkar prispele v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Bil je prijazen, skrben in razumevajoč. Čez nekaj ur je te iste matere poslal v smrt. Rojevanje židovske ženske je najprej pozorno in sočutno nadziral, čez eno uro jo je z otrokom spremenil v prah. Zajete otroke je najprej zabaval, potem jih je mirno ubil. Druge je najprej zverinsko mučil, potem jim je delil bombone in se z njimi igral v vrtcu, ki ga je dal zgraditi znotraj bodeče žice. Preden jih je dal pobiti. Njegov cinizem v odnosu do taboriščnikov je bil naravnost osupljiv.