»Ljudje gredo v Afriko in potrdijo v svojih glavah ukoreninjeno prepričanje o tej celini. Tako jim ne uspe videti tega, kar se razprostira pred njimi. Afrike nimajo za 'resno' celino, ampak za prizorišče čudnih, bizarnih in nelogičnih dogodkov, kjer ljudje nimajo pojma o zahtevah zdravega razuma.« Znameniti nigerijski pisatelj Chinua Achebe se ni zmotil. Afrika za ostali svet ostaja neznanka, a kar je še bolj pomembno, neznanka ostaja tudi za samo sebe. Celina, ki se ne more izvleči iz revščine, zaostalosti in bremen epidemij, hkrati ostaja poligon preizkušanja moči ne samo tujih vplivov, ampak predvsem lastnih elit.

Antični Grki so postavili temelje zahodnemu sistemu bojevanja. Z boljšo oborožitvijo in disciplinirano falango so med sovražniki brezkompromisno sejali smrt in si utirali pot k zmagi. Osnovni člen oboroženih formacij je bil težko oborožen pešak – hoplit.

Čeprav niste zapriseženi rockerji, ste zagotovo že slišali za skupino U2 in poslušali katero do njihovih rock klasik. Bono in Edge ter Adam Clayton in Larry Mullen glasbo skupaj ustvarjajo od leta 1976 in v tem času so postali vodilna rock skupina, ki ji že dolgo niso kos niti Stonesi z Jaggerjem na čelu. Začeli so kot štirinajstletniki v Mullenovi dublinski garaži, se med klasike izstrelili z nepozabnim albumom The Joshua Tree in leta 1997 zaigrali na obljubljenem koncertu v Sarajevu, ki se ga je udeležilo 48.000 ljudi. U2 ostajajo nesporne legende tako osemdesetih kot devetdesetih in verjetno še niso rekli zadnje besede, kljub temu da se je njihov vodja v zadnjih letih prelevil v neumornega borca za revne in bolne tretjega sveta.

La Castellane, najrevnejša in najbolj nevarna četrt v Marseillu, najrevnejšem in najbolj nevarnem francoskem mestu. To območje na severu mesta oblasti uradno imenujejo »quartiere difficile«, nekakšno občutljivo območje, ki se ga izogiba celo policija. V takšnem okolju se je 23. junija 1972 alžirskima priseljencema Smailu in Maliki rodil peti otrok. Poimenovala sta ga Zinedine Yazid. Seveda nista niti v sanjah pričakovala, da bo »Yaz« čez 26 let in 19 dni v finalu svetovnega nogometnega prvenstva sredi Pariza z dvema goloma prinesel prvi naslov svoji »mačehovski« domovini.

Pisalo se je leto 1506, ko je zgodaj zvečer v Rim vkorakalo 150 švicarskih vojakov. Nihče se jih ni prestrašil, saj so gardisti, ki so sredi zime pod vodstvom Gašperja Silenskega prečkali zasnežene Alpe in Apenine ter hodili, dokler niso 22. januarja dospeli v Rim, ta dan vstopili v papeževo službo. Postali so njegova osebna garda in skrbeli za njegovo varnost, kakor so njihovi nasledniki skrbeli za varnost številnih papežev, ki so se poslej menjavali na prestolu.

Vsako leto se 26. aprila natančno triindvajset minut čez eno ponoči v ukrajinski prestolnici Kijevu oglasijo zvonovi. En udarec za eno leto po jedrski katastrofi v Černobilu, doslej največji jedrski eksploziji v zgodovini človeštva. Eksplozija je razdejala četrti reaktor černobilske jedrske elektrarne, potem ko so delavci izključili sistem za uravnavanje moči reaktorja, iz njegovega jedra potegnili večino nadzornih palic in pustili, da je reaktor deloval s sedmimi odstotki moči.

»Kot predsednik moram včasih sprejemati tudi nepriljubljene odločitve. Vem, da me zaradi tega ne bodo ljubili. A moja naloga je v vseh vzbuditi ljubezen do države, v kateri živimo, in spoštovati oblast, ki ljudstva nikoli ni pustila v bedi … Zaščita ljudi – to je moja osnovna naloga. Zato me je narod izvolil.«

Dr. Vekoslav Grmič, naslovni škof, pisec, javni tribun in analitik družbenega dogajanja, se je težko prebijal skozi življenje. Z njim nista bili zadovoljni ne Cerkev in ne oblast, lepo so ga sprejemali le verniki, če se seveda ni našel kdo, ki mu je, spodbujen s pritlehnimi računi, preprečil stik z njimi. Tako se je zgodilo tudi v maju leta 2000, ko mu je skupina militantnih »vernikov« iz tedanje Slovenske krščanske demokracije preprečila služenje zlate maše na Vranskem, kjer je Grmič leta 1950 začel svoje duhovniško poslanstvo. Zato je zlato mašo opravil v Žalcu.

Nasmešek v slogu »saj vemo, kako bo«. Prezgodaj osiveli lasje. Očala brez okvirjev. Rešetke. Najbogatejšega človeka v postsovjetski Rusiji bodo v prihodnje spremljale rešetke in bodeča žica. Mihaila Hodorkovskega je konec septembra 2005 moskovsko sodišče za osem let poslalo v ječo. Oblasti so mu namenile bivališče v zaporniškem taborišču Krasnokamensk v zahodni Sibiriji, v regiji Čita, blizu kitajske meje, 6500 kilometrov od Moskve.  V tem zimskih dneh se tam živo srebro spusti tudi do 30 in več stopinj pod ledišče.

Pisalo se je leto 1960. V enem tistih meglenih londonskih dopoldnevov si je sedemnajstletni Mick Jagger s komolci utiral pot skozi množico na postaji podzemne železnice v Dartfordu. Pri sebi je imel pol ducata gramofonskih plošč in nemogoče je bilo reči, kaj mu roji po glavi. Vsekakor je bilo videti, da se mu nekam mudi.  Se mu je mudilo v šolo ali je bil zmenjen z dekletom?