Marmor je bil njegova ljubezen, njegovo hrepenenje, njegova svoboda, a tudi njegova ječa. Prinesel mu je veliko užitkov, a tudi mnogo gorja. Bil je slaven in oboževan, a pogosto osamljen. Nekaj zaradi dela, ki ga je tako obsedalo, da je zunanji svet zanj nehal obstajati, nekaj zaradi napadov strahu in nezaupanja, ki so včasih njegove prijatelje spremenili v sovražnike. Očitali so mu, da je neotesan, nekateri so se pritoževali zaradi njegovega zanikrnega videza, a so se vsi strinjali, da je ustvarjal čudovite umetnine.

Bil je genij. Za nekatere največji genij, kar jih je kdaj živelo. Kot živi niso sijali le obrazi na njegovih slikah, po katerih ga pozna večina ljudi, izjemnost Leonarda da Vincija je segala veliko dlje – bil je kipar, glasbenik, arhitekt, izumitelj in znanstvenik. Zanimalo ga je vse in nič ni ustavilo njegove otroške radovednosti, tudi duh renesanse ne, v kateri je vladala bogaboječnost in je bila učenost zlo, poslano od hudiča.

Ena od možnosti, kako ubežati pred lakoto in revščino v Trenchtownu, barakarskem naselju na obrobju Kingstona na Jamajki, kjer je odraščal Robert Nesta Marley, je bila, da si uspel v glasbi. Bob, kot so ga klicali prijatelji, se je pri sedemnajstih ob poslušanju pouličnega skaja odločil, da bo sledil svojim sanjam, in izdal prvi singl s pomenljivim naslovom Judge Not. Med zadnjo evropsko turnejo Marleyja in The Wailers leta 1980 je na milanski stadion privabil nič manj kot 100.000 ljudi. Tik pred smrtjo je miroljubni rastafarijanec prekosil skupino The Beatles.

Ali usoda res že od samega začetka spremlja človekovo zgodovino? In kakšna je danes, saj je znano, da se venomer pojavlja v novih oblikah? Je res nekakšno križišče, na katerem človek morda celo lahko odloča sam? In kaj reči o domnevnem vplivu Lune, planetov in zvezd na usodo? Po neki teoriji se o usodi odloča  v neštetih paralelnih vesoljih, ki nastajajo ob vsakem omahovanju, ko ljudje oklevajo, kako se odločiti in kaj izbrati. Na kratko povzeto: brali boste o povezavi usode z družbo, znanostjo,  vesoljem, biologijo in  zgodovino.

Ni bil najpomembnejši faraon v zgodovini starega Egipta in ni bil zmagoviti vojskovodja. Ni bil pobudnik velikega kulturnega razcveta in ni naredil nič, kar bi z zlatimi črkami ostalo zapisano v knjigi zgodovine. Pa vendar je Tutankamon, 12. vladar 18. dinastije, najbolj znan egipčanski kralj vseh časov. Proslavila ga niso njegova dela, temveč njegovo malodane nedotaknjeno poslednje domovanje v Dolini kraljev, odkrito v 20. letih prejšnjega stoletja, v preteklih mesecih pa je ponovno oživel, ko so znanstveniki s pomočjo računalniške tomografije rekonstruirali njegov obraz in razjasnili nekaj skrivnosti iz njegovega življenja.

Pred natanko sto leti je Albert Einstein objavil zgodovinski relativnostni teoriji, ki sta povsem spremenili človekov pogled na svet. Nič čudnega torej, če je letošnja jubilejna obletnica svetovno leto fizike. Leto, od katerega znanstveniki veliko pričakujejo. Čas, materija, vesolje so glavna področja, na katerih je kar nekaj ugank, ki bodo letos morda rešene. Oglejmo si jih lepo po vrsti.

»Do določene mere je denar brez pomena. Ni več cilj. To, kar šteje, je igra.« Pregovorno najbogatejši ladjar 20. stoletja, Aristotel Onassis, je govoril predvsem o denarju in o ženskah. O področjih torej, za katere je mali Grk iz Smirne, danes turškega Izmirja v Mali Aziji, kazal največ zanimanja in nadarjenosti. Onassis je zaradi bajnega bogastva vse življenje zbujal strahospoštovanje, pri mnogih predvsem zavist. Na intimnem področju pa mu je uspel neverjeten met – zapeljal je niz prefinjenih žensk iz visoke družbe, ki po vseh pravilih »malega gusarja z vonjem po psu« ne bi smele niti pogledati.

Klonirane mačke, lažne obglavitve, umetni obrazi in silikonske prsi … Posnemanja vdirajo na vedno nova področja. In botrujejo doslej neznanim dogodivščinam. Hkrati pa begajo z vprašanji, na katere ni preprosto odgovoriti. Ali so silikonske prsi zgolj kozmetični poseg ali pa imamo opraviti tudi z varanjem? Mar so športni rekordi, doseženi z uporabo tehnologije, sploh veljavni? Oglejmo si tisti svet, ki je vse manj »naraven«.

Znanost govori o podzavesti, religija o globini duše. Tako ena kot druga priznavata materialno in nematerialno, smrtno in nesmrtno. Nobenega dvoma torej ni, da vse to obstaja. O tem pričajo tudi ljudje, ki so se zbudili iz kome. In na razlage tega, čemur pravimo izvir zavesti, naletimo v kulturah in verstvih vseh obdobij, toda razlike v tolmačenju so zelo velike.

Vir svetlobe, toplote in navsezadnje življenja, takšno je Sonce. Toda bolj kot kdajkoli je tudi neprecenljiv vir znanja. Kajti bolje poznati našo zvezdo pomeni bolje razumeti naš svet, ki Soncu dolguje svojo raznoterost. Tako tudi bolje uporabljamo Sončevo energijo, hkrati čisto in obnovljivo; in nazadnje se bolje zavarujemo, kadar se v ozadju bleska njegovih žarkov čedalje močneje odraža senca raka.