Jaser Arafat: »To je moja domovina, nihče me ne bo brcnil iz nje.« Ko se je Jaser Arafat 13. novembra 1974 pojavil pred Generalno skupščino OZN, se je svet iz prve roke seznanil, kaj pomeni boj za nacionalne pravice z vsemi sredstvi. »Prihajam z oljčno vejico v eni in s pištolo borca za svobodo v drugi roki. Ne dovolite, da bi mi oljčna vejica padla iz roke,« je takrat izjavil Arafat. »Tisti, ki nas imenujejo za teroriste, želijo preprečiti svetovni javnosti, da bi izvedela resnico o nas, in da bi videla pravičnost na naših obrazih.«

Zaradi njega sanjarimo, norimo, delamo, kupujemo, se smejemo … Vdira v naše življenje in ga oblikuje bolj, kot si mislimo (enako velja za zgodovino sveta). Najti ga je povsod, od vere do športa, od umetnosti do humorja. Toda medtem ko vsi vemo, da je obsedel veliko ljudi, je manj znano, da so med najbolj obsedenimi – znanstveniki.

Pozabimo na rogove in kopita, na zadah po žveplu in netopirska krila. Hudič ni rdeč in ni opasan z debelim repom, kot ga je upodobila ljudska domišljija. In vendar po nauku zadnjega Katekizma katoliške cerkve, ki je izšel leta 1993, obstaja, čeprav nima telesa. Biblija ga komaj omenja, toda poznajo ga najrazličnejše civilizacije in kulture, in to pogosto zelo telesnega. Morda zato, kot pojasnjujejo antropologi, ker ima človeštvo že od pradavnih časov potrebo po poosebljenju Zla. Četudi včasih zgolj zato, da nanj prevali zlo, ki je v nas. Preletimo torej zgodbo o tem stvoru v njegovih številnih oblikah in identitetah, ki so mu jih pripisala ljudstva, zaznamovale tradicije in sprejele tudi cerkve.

Zmagati, kršiti in presenetiti so trije ključi humorja. Način, da se človek otrese napetosti, a tudi da se razvijajo možgani, kajti tako jim pomagamo, da obdelujejo najbolj zapletene misli. Šale, ki smo jih nanizali v tem zgodovinskem pregledu, so bile izbrane v raziskavi »LaughLab«, ki je zajela kar dva milijona ljudi.

Za krmilom rimskokatoliške cerkve se je v dveh tisočletjih zvrstilo 264 papežev. Marsikatere volitve naslednikov svetega Petra so bile nenavadne, čudaške, presenetljive. Mnoge značilnosti pa so bile skupne: pretesna oblačila, vrste pred stranišči, politična razhajanja … Tudi tako sveto dogajanje, kot je konklave,  ni minevalo brez človeških slabosti.

Pet olimpijskih krogov - pet olimpijskih iger. Športni navdušenci že nekaj časa odštevajo dneve do naj dogodka v letu 2004, olimpijskih iger v okolju, kjer so tudi nastale, grški metropoli. Še v antični Grčiji je šlo za prestižno merjenje moči v različnih disciplinah, igre – in od takrat štejejo te kot sodobne – so obnovili leta 1896 v Atenah. Z vrnitvijo v »valilnico« tega štirinajstdnevnega tekmovanja pa se igre vračajo tudi na evropska tla. Nazadnje so se namreč najboljši športniki pomerili »tam spodaj« v Sydneyju, pred osmimi leti pa na ameriških tleh, v Atlanti. Zato bomo vrnitev na staro celino »častili« v naslednjih vrsticah in se po načelu petih krogov spomnili petih iger. Zadnjih v Evropi.

Novačil jih je kot učenke. Zavzemal se je za njihovo dostojanstvo in želel jih je imeti ob svoji strani. In ko je vstal od smrti, se je najprej prikazal njim. Prav zato je v zgodnjem krščanstvu med moškimi in ženskami vladala enakost in med prvimi kristjani so bile tudi številne svečenice. Potem pa se je uveljavila maskulinizacija, po domače prevlada moških. In začel se je celo »lov na čarovnice«.

Salvador Dalí, ki se je rodil 11. maja 1904, torej natanko pred sto leti, je bil španski slikar in predstavnik nadrealizma. V umetnosti bo ostal zapisan kot posebnež, ki je minuciozno naslikane podrobnosti iz resničnega sveta povezoval s podobami  iz sanj, omame, vročice in religije v tehnično popolno, pogosto šokantno celoto. Toda bil je še veliko več.

Ljudje smo v dvajsetem stoletju dosegli zavidanja vreden tehnološki napredek. Raziskali smo naše domovanje, planet Zemljo, do poslednjega kotička, z izjemo nekaterih najglobljih jezer, morskih jarkov, nekaterih najgostejših delov džungle in drugih divje poraščenih območij sveta. Zaradi tega je neutemeljeno pričakovati, da smo videli in popisali prav vse živalske vrste, ki romajo pa našem planetu.

Temnopolti duhovnik z groteskno masko na obrazu in s pisano ogrlico, spleteno iz dolge džungelske trave, okoli vratu se bliža žrtvi. V eni roki drži dolgo palico, na katero je pritrjena lobanja bog ve katere živali, v  drugi pa kurjo nogo, s katere kaplja kri. Ko pride k žrtvi, ji začne po golih prsih risati čudne znake. Kaj hoče doseči s tem? Hoče njen denar,  morda celo življenje? Nič od tega, z magijo, imenovano vudu, bo vzel žrtvi najsvetejše, kar človeško bitje sploh premore: njeno dušo.