eDition

eDition je tehnologija za objavo tiskovin na internetu. Vsi registrirani uporabniki lahko listajo celotne številke v eDition formatu brez omejitev.

Primer delovanja si lahko ogledate tudi na naši internetni strani
www.edition-digital.co.uk

Išči po arhivu

Spoštovani obiskovalci! Zaradi tehničnih težav registracije in prijave na spletni strani www.revija-radar.com trenutno niso možne.
Hvala za razumevanje!

Novi radar 440 že v prodaji Natisni E-pošta

440naslovnica_mala.jpg»Ne maram stati ob robu perona, ko mimo pelje vlak. Rad stojim precej zadaj in če je mogoče, je med mano in vlakom steber. Ne maram stati ob robu ladje in gledati v vodo. Samo sekunda in vsega bi bilo konec. Nekaj kapljic depresije.« To je Winston Churchill zaupal svojemu osebnemu zdravniku, ko mu je opisoval, kako se počuti v trenutkih, ko je najbolj na tleh. Samomorilne misli. Težave z malodušjem in otožnostjo so ga pestile že od otroških let, a so svoje resnične globine pokazala šele pozneje. Sam je v njih prepoznal depresijo, strokovnjaki so njegovo težave, ki jih je blažil z velikimi količinami alkohola, opisali z diagnozo bipolarna motnja.  

SMRT JUDINJE, ROJSTVO ARIJKE

»Ne Edith. Tega ne bi prenesel. Ubilo bi me. Odgovor je ne,« je oče odvrnil svoji najstarejši hčerki Edith, ko ga je vprašala, ali bi se v prihodnosti smela poročiti s kristjanom. Družina Hahn ni bila kaj prida verna in tri Leopoldove hčerke niso znale ene same molitve, kaj šele, da bi govorile jidiš ali hebrejsko, vendar je oče vztrajal, da se smejo poročiti le z Judom. Živahna, bistra in priljubljena Edith si s tem ni belila glave. Bila je prava Dunajčanka, razmišljujoča in spogledljiva, vendar do volje staršev globoko spoštljiva. Ko pa je, stara 29 let, sredi vojne vie ostala sama, je prednost pred zaobljubo očetu dala preživetju – varnost je našla v nacističnem gnezdu.  

JE VREDNO ŽRTVOVATI ŽIVLJENJE PETIH LJUDI ZA ENO SAMO ŽIVLJENJE?

Predstavljajte si ta scenarij. Z vso gotovostjo veste, da je nekje v vašem mestu skrita bomba, ki bi lahko ubila in poškodovala na tisoče nedolžnih prebivalcev. Veste tudi, da se ura na tej bombi, ki odšteva čas do eksplozije, zelo hitro približuje ničli. Tisto, česar ne veste, pa je, kje je bomba. A morda vseeno obstaja rešitev: v priporu imate človeka, ki točno ve, kje je skrita bomba. Žal pa je edini način za to, da izvlečete informacijo iz njega, ta, da uporabite skrajne oblike mučenja. Kaj boste naredili? Boste uporabili grozovite metode, da bi dobili tako zelo želene informacije?

KO SE VOJNA V GLAVI NIKDAR NE KONČA

»Ali človek grozo boja nosi v srcu vse življenje?« se je pred več kot tremi tisočletji v svoji Odiseji spraševal Homer. Tisto, kar je imel v mislih in kar psihologija danes pozna kot post-travmatsko stresno motnjo, je bilo med prvo svetovno vojno poznano kot topovski šok, v času druge in po njej kot bojna vrtoglavica oziroma travmatična vojna nevroza, med vojno v Vietnamu kot vietnamski sindrom in med prvo iraško vojno kot zalivski sindrom. Zaradi post-travmatske stresne motnje ne trpijo le vojni veterani, temveč tudi žrtve, sorodniki in očividci nasilnih kaznivih dejanj ter psihičnega in fizičnega nasilja, žrtve spolnih zlorab in večjih naravnih nesreč, včasih pa tudi tisti, ki žrtvam nudijo pomoč.

EKSPLOZIVNI HEROJ

»Ne maram stati ob robu perona, ko mimo pelje vlak. Rad stojim precej zadaj in če je mogoče, je med mano in vlakom steber. Ne maram stati ob robu ladje in gledati v vodo. Samo sekunda in vsega bi bilo konec. Nekaj kapljic depresije.« To je Winston Churchill zaupal svojemu osebnemu zdravniku, ko mu je opisoval, kako se počuti v trenutkih, ko je najbolj na tleh. Samomorilnee misli. Težave z malodušjem in otožnostjo so ga pestile že od otroških let, a so svoje resnične globine pokazala šele pozneje. Sam je v njih prepoznal depresijo, strokovnjaki so njegovo težave, ki jih je blažil z velikimi količinami alkohola, opisali z diagnozo bipolarna motnja.

NIČ REVOLUCIONARNIH IDEJ, ZGOLJ NAPREJ PO ZAČRTANI POTI

Zakaj so zavezniki v drugi svetovni vojni zmagali? Ne bi smelo biti težko odgovoriti na to jasno vprašanje. Razumen odgovor bi se glasil: »Borili so se za pravično stvar in zmagoslavnega pohoda njihovih mogočnih vojaških sil ni mogel zaustaviti nihče.« A je pri tem treba vedeti, da danes že tako dobro poznamo zgodovinske dogodke, da si komaj lahko predstavljamo drugačen konec svetovne vojne. Že samo vprašanje, zakaj so zavezniki zmagali, pa v sebi skriva možnost, da bi vojno lahko tudi izgubili ali pa bi se zaradi takih ali drugačnih razlogov morali zadovoljiti s precej manj popolno zmago.