eDition

eDition je tehnologija za objavo tiskovin na internetu. Vsi registrirani uporabniki lahko listajo celotne številke v eDition formatu brez omejitev.

Primer delovanja si lahko ogledate tudi na naši internetni strani
www.edition-digital.co.uk

Išči po arhivu

Novi radar 453 že v prodaji Natisni E-pošta

453naslovnica_mala.jpgJudom, večinoma poljskim, je pred nacističnim pogromom uspelo pribežati v Litvo, toda zdaj niso imeli kam. Litovci jih niso hoteli medse. Večina bi se najraja znebila tudi Judov, ki so že stoletja živeli med njimi. Skozi Evropo so bile poti v svobodo neprodušno zaprte. Na varno, morda v Ameriko, bi se lahko prebili le čez vzhod, ampak tudi tja niso mogli. Nobena država jim ni hotela izdati vize, tudi tranzitne ne. V Litvi so bili ujeti kakor živali v pasti. Prihranki, s katerimi so si rešili golo glavo, so pošli. Številni so spali na ulicah in stradali. Neustavljivo so se pogrezali v obup, ko je julija 1940 mednje udarila neverjetna novica: na japonskem konzulatu izdajajo tranzitne vize. Konzul Chiune Sempo Sugihara jih je podpisoval, čeprav so mu predpostavljeni to trikrat jasno prepovedali. Zavedal se je, da bo cena nepokorščine visoka, vendar je moral slediti svoji vesti. Preden je bil prisiljen Litvo zapustiti, je pred skoraj gotovo smrtjo rešil okoli 6000 ljudi.  

SKRIVNOST IZGUBLJENEGA KOVČKA

Spomladi leta 1942 je general Francisco Aguilar González, mehiški veleposlanik pri kolaboracionističnem režimu v Vichyju, zapustil Francijo in se z ženo vračal v Mehiko. Dvojica se je v Lizboni vkrcala na potniško ladjo za New York z dvajsetimi velikimi zaboji prtljage. V New Yorku sta z vsemi svojimi stvarmi stopila na vlak in končno prispela v Mehiko. V enem izmed dvajsetih zabojev so bile tudi tri kartonske škatle, ki jih je Gonzálezu v Vichyju izročil neki razvijalec filmskih negativov. Prosil ga je, naj jih shrani.  

MOČ ENEGA MOŽA

Judom, večinoma poljskim, je pred nacističnim pogromom uspelo pribežati v Litvo, toda zdaj niso imeli kam. Litovci jih niso hoteli medse. Večina bi se najraje znebila tudi Judov, ki so že stoletja živeli med njimi. Skozi Evropo so bile poti v svobodo neprodušno zaprte. Na varno, morda v Ameriko, bi se lahko prebili le čez vzhod, ampak tudi tja niso mogli. Nobena država jim ni hotela izdati vize, tudi tranzitne ne. V Litvi so bili ujeti kakor živali v pasti. Prihranki, s katerimi so si rešili golo glavo, so pošli. Številni so spali na ulicah in stradali. Neustavljivo so se pogrezali v obup, ko je julija 1940 mednje udarila neverjetna novica: na japonskem konzulatu izdajajo tranzitne vize. Konzul Chiune Sempo Sugihara jih je podpisoval, čeprav so mu predpostavljeni to trikrat jasno prepovedali. Zavedal se je, da bo cena nepokorščine visoka, vendar je moral slediti svoji vesti. Preden je bil prisiljen Litvo zapustiti, je pred skoraj gotovo smrtjo rešil okoli 6000 ljudi.

MAFIJA NI VEČ GOSPODARICA KUBE

V viharnih dneh valovi neusmiljeno butajo ob valobran na severnem koncu Havane. Poplavljajo pločnik in se zlivajo na promenadno avenijo Malecón. V takih dneh se dozdeva, kot da mestu preti nevihta, ki bo odnesla s seboj še tisto malo zastarele infrastrukture, ki jo je ostalo. Pred več kakor pol stoletja pa je pretilo neko drugo neurje, in to ne samo glavnemu mestu Havani, ampak vsej otoški državi.

REŠEVALKA ZAKONOV

»Tisti, ki so jih uporabili, jih imajo vedno pri sebi,« je pred 155 leti zagotavljal oglas, objavljen v New York Timesu. Pisalo se je leto 1861 in ljudje so prvič brali, kako nekdo hvali kondome, čeprav je Charles Goodyear že leta 1839 ugotovil, kako vulkanizirati gumo in je pet let pozneje postopek tudi patentiral. Kondomi so se hitro priljubili, čeprav v resnici niso bili novost. Izdelovali so jih že v antičnih časih, le da iz živalskih črev. Eden najstarejših kondomov je bil tako narejen iz prašičjih, v priročniku za njegovo uporabo pa je pisalo, da ga je pred uporabo treba namočiti v toplo mleko.

ŽENSKA, KI JE SPROŽILA DRŽAVLJANSKO VOJNO

Prvega januarja 1863 se je Harriet Beecher Stowe udeležila novoletnega koncerta v bostonski glasbeni dvorani. Med tri tisoč udeleženci je bilo kar nekaj znanih osebnosti, med njimi tudi Ralph Emerson in Henry Longfellow. Dva tedna pred tem dogodkom je Harriet Stowe pisala svojemu znancu: »Tako rekoč vsak, ki sem ga srečala v Novi Angliji, me je zaskrbljeno spraševal, ali bo predsednik vztrajal pri podpisu deklaracije.« Odgovor je dobila med premorom koncerta, ko je govornik objavil, da so ga obvestili, da je predsednik Lincoln podpisal deklaracijo o odpravi suženjstva in s tem formalno osvobodil na milijone sužnjev v južnih ameriških državah konfederacije. V dvorani se je zaslišalo ploskanje in vzklikanje, ljudje so mahali z robci.