»Največja tragedija, ki me je kdaj koli prizadela, je bil moj uspeh. Takoj sem vedel, da je z mano konec – da sem izobčen.« Tako se je Jonas Salk potožil desetletja zatem, ko je leta 1955 postal zvezdnik, katerega obraz in ime so poznali malodane vsi Američani, a tudi ljudje onkraj Atlantika. Vendar povsem iskren ni bil. Znanstveni kolegi mu niso toliko zamerili tega, da je prvi med njimi odkril cepivo proti otroški paralizi, tedaj največji nočni mori ameriških staršev, kakor prevzetnost, s katero je slavo žel sam. V svojih javnih nastopih nobenemu kolegu ni namenil niti besedice priznanja, pa čeprav ciljne črte ne bi mogel preteči ne prvi ne drugi ne tretji, če mu ne bi na pladnju ležala njihova predhodna odkritja in mu ponujala vse, kar je potreboval za delo. 

OSVOBODITELJ S TEMNIM MADEŽEM NA IMENU

»Naj živi Hugo Chavez! Naš predsednik Chavez je živ!« so vzklikale objokane množice. Je bil Chavez res samo še eden iz vrste populističnih revolucionarjev, ki jih je rodila Južna Amerika? Res je, da je večina teh populistov živela in delovala v zadnjih petdesetih letih in nekdo bi celo lahko rekel, da so bili v zadnjih desetletjih družbeni in socialni pogoji pač taki, da so omogočili njihov vzpon. Toda, ali se jih bomo čez petdeset let še spominjali. V Južni Ameriki namreč kar vrvi od herojev. Vsaj nekatera njihova dejanja nam bodo nedvomno ostala v spominu, pa naj je bil njihov avtor Hugo Chavez, Che Guevara, Fidel Castro ali Juan Peron. Že ob imenu Simon Bolivar pa naletimo na težave, saj nam deluje kot mitska osebnost, ki je nekaj združevala pa zopet razdruževala, več o njem pa vedo le redki. Sam je bil do sebe in svojih naslednikov toliko kritičen, da je uspel reči: »V mojem imenu bodo delali dobro in zlo. In številni se bodo pri opravičevanju svojih norosti sklicevali name.« 

GOZD SAMOMORILCEV

Na Japonskem, v državi z okoli 128 milijoni ljudi, so zadovoljni, pa četudi je napredek skromen: lani je bilo trpinčenih duš, ki niso več zdržale pritiska življenja in so le to sklenile končati predčasno, prvič po petnajstih letih manj kot trideset tisoč. Vendar je v deželi vzhajajočega sonca samomorov še vedno alarmantno veliko. Toliko, kolikor jih je v Ameriki, četudi tam živi dva in pol krat več ljudi. Ali trikrat več kakor v Veliki Britaniji s polovico manj prebivalci. Samomori so postali tako pereča težava, da se je z njimi začela ukvarjati celo vlada in s ciljem, da bo do leta 2016 njihovo število znižala za 20 odstotkov, uvedla programe za njihovo preprečevanje.

KO IZGINEJO LJUDSTVA IN JIH VSI POSKUŠAJO NAJTI

Tisoč let pred Platonom je v Egejskem morju obstajala minojska civilizacija. Minojci so živeli na Kreti, tam je stal njihov glavni tempelj Knosos, posvečen mitološkemu bitju Minotavru, ki je imelo človeško telo in bikovo glavo. Živeli so tudi na otoku Santorin, ki se je v tistem času imenoval Tera in je bil stičišče sredozemskih trgovskih poti med Evropo, Afriko in Malo Azijo. Minojsko civilizacijo je uničila naravna katastrofa, ki ji v znani človeški zgodovini ni para.  Spomin nanjo se je ohranil v obliki legende o potopljeni Atlantidi, zapisal pa jo je Platon.

PETELINJI BOJI ZAVISTNIH ZNANSTVENIKOV

»Največja tragedija, ki me je kdaj koli prizadela, je bil moj uspeh. Takoj sem vedel, da je z mano konec – da sem izobčen.« Tako se je Jonas Salk potožil desetletja zatem, ko je leta 1955 postal zvezdnik, katerega obraz in ime so poznali malodane vsi Američani, a tudi ljudje onkraj Atlantika. Vendar povsem iskren ni bil. Znanstveni kolegi mu niso toliko zamerili tega, da je prvi med njimi odkril cepivo proti otroški paralizi, tedaj največji nočni mori ameriških staršev, kakor prevzetnost, s katero je slavo žel sam. V svojih javnih nastopih nobenemu kolegu ni namenil niti besedice priznanja, pa čeprav ciljne črte ne bi mogel preteči ne prvi ne drugi ne tretji, če mu ne bi na pladnju ležala njihova predhodna odkritja in mu ponujala vse, kar je potreboval za delo.

KAKO JE SIVI VOLK POSTAL HIŠNI LJUBLJENČEK

Že od nekdaj nosi laskavi naziv človekovega najboljšega prijatelja. In ne brez razloga. Psi so najstarejši človekovi spremljevalci, ki ljudi razumejo, z njimi komunicirajo, sočustvujejo in se igrajo. Lastniki jih imajo bolj za družinske člane kot hišne ljubljenčke, v vse več lokalih in trgovinah zanje ne velja več prepoved vstopa, in nič nenavadnega ni, če pes svojega lastnika spremlja na vsakem koraku ter si z njim deli čisto vse aspekte človeškega življenja. A le kako je mogoče, da sta si dve tako zelo različni živalski vrsti, kot sta človek in pes, lahko ustvarili tako uspešno skupno življenje?