Novi radar 434 že v prodaji

434naslovnica_mala.jpgVse bolj se zavedamo, da so možgani osrednji del naše človeškosti, saj nadzorujejo naše celotno delovanje. Da bi lahko normalno funkcionirali brez enega ali celo več delov možganov in živeli polno življenje, se nam zato zdi nemogoče, celo čudežno. A nevroznanstvena dognanja dokazujejo, da to le ni tako nenavadno. Zdi se, da je narava dobro poskrbela za zaščito in razvoj tega pomembnega organa in mu tako omogočila, da se po potrebi spreminja in do neke mere celo nadomešča manjkajoče dele.  

GOSPODINJA NA VRHU ODPORNIŠKEGA GIBANJA

Ko so Nemci 10. maja 1940 zavzeli Nizozemsko, je bila stara 48 let. Neporočena je v mestu Haarlem, nedaleč od Amsterdama, živela s sedem let starejšo sestro Betsie in 81-letnim očetom Casperjem. Nikoli ni študirala, nikoli zapustila domače hiše. Njeno umirjeno življenje, v katerem je najprej vodila družinsko gospodinjstvo, potem pa očetu pomagala v urarski delavnici, jo je osrečevalo. V zavetrju bi lahko preživela tudi vojna leta. Preganjani Judi bi se ji smilili, a zanje, tako kot številni njeni sodržavljani, ne bi tvegala nič. Namesto tega se je iz gospodinje zrelih let brez kakršnihkoli ambicij in vodstvenih izkušenj spontano prelevila v globoko verno vodjo odporniškega gibanja svojega mesta le zato, ker ni mogla obrniti hrbta tistim, ki so potrebovali pomoč. 

POGLEJ, KAJ ZMOREM!

Na prvi pogled so prikupne ali odvratne, ogromne ali drobne, strašljive ali ljubke, vse pa v sebi skrivajo kaj izjemnega. Imajo sposobnosti, ki osupljajo, čeprav so videti povsem običajne. Gekon je svetovni prvak v plezanju, močerad nikoli ni dolgo brez uda, čeprav mu ga je odtrgalo ali odrezalo, oposum lahko preživi okužbo tudi z najbolj smrtonosnim strupom, lirorepec zmore oponašati kogarkoli in karkoli, povodni konj si svojo kremo proti sončenju izdeluje kar sam ...

OČE SHERLOCKA HOLMESA

V 19. stoletju, predvsem v viktorijanski dobi, so se na knjižnem trgu pojavile zgodbe groze in napetosti ter kmalu postale del vsakdanje kulture. Sčasoma so pripovedi, kot so na primer pripoved o Frankensteinu in Draculi, zgodba o dr. Jekyllu in mr. Hydu in pa kriminalni romani Conana Doyla, našli svoje literarne posnemovalce. Tako se je Frankenstein sčasoma spremenil v bitje, polno brazgotin in blaznega pogleda, Dracula je postal salonski lev v smokingu, ki le občasno pokaže svoje ostre zobe, mr. Hyde oseba, ki straši po zloglasnih predelih Whitechapela, le Sherlock Holmes je ostal tisto, kar je vedno bil, suhljat mož s pipo v ustih, slab igralec violine in uživalec mamil ter neverjetno bister človek, sposoben pravilno sklepati iz najmanjše podrobnosti. Te njegove podobe ni mogla spremeniti niti televizija.

SE STARAMO ZARADI GENOV ALI ZARADI GLAVE?

Ljudje že stoletja dolgo iščemo napoj nesmrtnosti. Znanost je v zadnjih desetletjih z različnih zornih kotov osvetlila marsikaj, česar prej nismo vedeli o prepletenih procesih staranja. Na to, kako hitro se staramo, ne vplivata le prehrana in način življenja, temveč tudi geni in način razmišljanja. Nekateri so prepričani, da bi bilo z razvijajočimi se raziskavami v nekaj desetletjih človekovo življenjsko dobo možno podaljšati na 120 ali celo 150 let. Kako utemeljene so take drzne napovedi?

TUDI BREZ MOŽGANOV LAHKO ŽIVIMO

Dejstvo je, da si ne znamo predstavljati življenja brez možganov. In to povsem upravičeno. Prav tako težko si v mislih naslikamo tudi življenje brez določenega dela tega pomembnega organa. A je med nami kar nekaj posameznikov, ki so popolnoma običajni ljudje kljub temu, da živijo brez dela možganov. V nekaterih primerih so celo tako običajni, da tega, kako posebni so pravzaprav, ne vedo niti sami.